|
|
Adolf
Pen in njegov slikarski izraz Slikarski
kredo Adolfa Pena je uprt na kritično izjemno strog in discipliniran
odnos tako do izkušnje kot do ustvarjalne improvizacije... Trodimenzionalnost
je žrtvovana ploskvi, ki ji slikar z laboratorijsko vztrajnostjo išče
optimalni pandan: oblika ali forma je očiščena vseh detajlov, ki bi
utegnila motiti žlahtnost barvnih valeurjev. Tista izjemna avtorska
prepoznavnost Penovega slikarstva pa je gotovo ubrano sorazmerje med
ekspresivnostjo oblike in barve ter dejstvo, da ideja gospoduje tako
prvi kot drugi. *** Hiše kot utrdbe, skoraj grozeče; širna in prostrana pokrajina, ki se končuje v temi... Polna izpovedi, k razmišljanju spodbujajoča umetnost, ki zahteva "dovršenega" gledalca. Dr.E.Perny, Wien *** Poglavitni
tematski okvir slikarstva Dolfeta Pena predstavlja krajina, največkrat
povezana z arhitekturo; prav vnašanje teh elementov v krajinsko sceno
daje njegovim slikam značilno kompozicijsko stabilnost in zaključenost.
Čeprav je slika motivno samo izsek iz narave, deluje kot trdno zgrajena
celota. Težnja po uravnoteženosti barvnih in vseh drugih sestavin vnaša
vanjo neko posebno, epsko, kar monumentalno vzdušje, pa čeprav je pri
tem slikarju manj pomemben razpoloženjski kot racionalni pristop k nastanku
podobe. K plastičnosti Penove slikarske gradnje veliko prispevajo močno
poudarjena soočanja svetlobe in senc, ki pogosto vnašajo v sliko dramatičen
navdih - pogojen že s samim izborom motiva. Čeprav je izhodišče slikarskih
prizadevanj Dolfeta Pena realni svet, njegovo slikarstvo še zdaleč ni
realistično. Slikar naravne oblike poenostavlja in jih spreminja v barvne
ploskve tako, da vselej išče njihov najbolje občuten medsebojni proporc.
Detajle združuje v celoto in v sliki poenostavlja pod skupen barvni
imenovalec, s čemer ustvarja v sliki red in preglednost. Podobni zakoni,
ki jih slikar uveljavlja v krajini, veljajo tudi za njegovo figuralno
in "čisto" arhitekturno motiviko. Zmerno abstrakten ali bolje k abstrahiranju
nagnjen značaj Penovega slikarstva se v zadnjem obdobju še bolj odmika
od realne predloge in postaja vse bolj osebno obarvan. Slikarjeva orientiranost
v namerno geometrijsko preoblikovanje in ploskovno podajanje motiva
se zato najbolje ujameta in rezultirata prav pri upobaljanju panonske
arhitekturne dediščine v občuteni ekspresivnosti. Dr.Cene Avguštin umetnostni zgodovinar |